V meglo tibetanskih planjav in v skrivnosti kitajskega prepovedanega mesta je zavit izvor in nastanek pasme, ki jo poznamo pod imenom shih tzu.
Nedvomno segajo starodavne korenine pasme v Tibet, vendar so ji končno današnjo podobo vtisnili Kitajci. Mnogi raziskovalci tibetanskih pasem so potovali po Tibetu in iskali primerke tibetanskih pasem, vendar niso našli med njimi niti enega, ki bi bil lahko nedvomno shih tzu. Kljub dejstvu, da shih tzujev v Tibetu ni, pa tibetanski izvor pasme ni sporen, saj se v leglih čistokrvnih shih tzujev občasno pojavi kakšen mladiček, ki je po svoji zunanjosti povsem enak lhasa apsu ali pa tibetanskemu španjelu.
Predstavitev Shih tzuja
Najverjetnejša je razlaga, da so mali dolgodlaki tibetanski psi prišli kot darilo kitajskemu cesarju na kitajski dvor, kjer je bila vzreja pasemskih psov še v pradavnini zelo razvita. Tu so jih verjetno križali s svojimi majhnimi kratkogobčnimi psi, vendar so jih, ko so se pasemske značilnosti utrdile, ločili in parili le še med seboj in ne več z ostalimi pasmami prisotnimi na dvoru. Kratke gobčke so imeli Kitajci za poseben vzor lepote, saj so bili takšni psički bolj podobni Budi.
Druga teorija o nastanku pa trdi, da so prišli shih tzuji že taki, kot so danes, s Tibeta na Kitajsko in da niso rezultat križanja. Vendar za to trditev zaenkrat nimamo nikakršnih dokazov.
Križanju navkljub pa so Kitajci pasmo skrbno varovali in le redke odličnike je doletela čast dobiti v dar shih-tzuja. Eden takih je bil danski konzul g. Kaufmann, ki je dobil v dar par shih-tzujev direktno od samega cesarja. Ta par (Shauder in Leidza) predstavlja temelj evropske vzreje. Hkrati je to tudi edini par, ki izhaja neposredno iz cesarske črede in ni bil kupljen pod roko v sumljivih okoliščinah. Glavna ljubiteljica in ljubosumna vzrediteljica na kitajskem dvoru je bila cesarica Tsu-Hsi, ki je tudi napisala prvi pasemski standard. Osebno je nadzorovala vzrejo in pregledovala mladičke. Mladičke, ki so odstopali od njenega standarda, so evnuhi, ki so sicer skrbeli zanje, morali usmrtiti. No, tega niso vedno storili in so jih velikokrat raje na skrivaj prodali. Cesaričina najljubša shih-tzuja sta bila Shadza (kar pomeni tepček) in črni samec. Shadza je imel lepo navado, da je vsakogar, ki cesarici ni bil pri srcu, takoj ko ga je zagledal, ugriznil v nogo. Cesarica pa se je gostu, skozi težko zadrževan smeh, opravičevala zaradi neumnega psa! V prepovedanem mestu je proti koncu cesarstva izbruhnil velik požar, ki so ga podtaknili evnuhi, da bi tako prikrili kraje. Pred požarom so nekaj psov rešili in prodali, nekaj jih je zgorelo, večino pa je uničila nova komunistična oblast. K sreči so se shih tzuji na zahodu hitro uveljavili in se kot pasma obdržali. Pasma se šele v zadnjih letih skupaj z liberalizacijo oblasti, spet počasi vrača na Kitajsko.
Shih tzu v matični deželi
Par shih tzujev, ki je prišel na Dansko in nekaj psov, ki so bili kupljeni skrivaj in nato odpeljani v Veliko Britanijo, predstavlja začetno pleme iz katerega izhajajo vsi ostali primerki. V Veliki Britaniji so mladičke sprva registrirali kot lhasa terierje. Kmalu so opazili razliko med psi, ki so bili pripeljani iz Tibeta in psi, ki so izhajali iz Kitajske. Prvi so imeli opazno daljše nosove in drugačen značaj. Razplamtela se je burna razprava o tem, kateri tip je edini pravi. Vojna nosov se je končala tako, da so pasmo razdelili na dve in sicer: dolgonosa varianta je postala lhasa apso, kratkonosa pa shih tzu. Manj sreče s klasifikacijo so imeli shih tzuji, ki so bili prodani v Ameriko, saj so jih tam nemudoma prekvalificirali med lhasa apse in jih tudi križali z njimi. Šele v šestdesetih letih je ameriška kinološka zveza priznala shih-tzuje, kot samostojno pasmo in osvajalni pohod se je začel. Ravno tistega dne, ko je shih-tzu postala samostojna pasma, je kot za nagrado na veliki ameriški razstavi psov vseh pasem ravno shih-tzu osvojil naziv Best in Show (pred priznanjem so se lahko razstavljali v razredu z imenom razne pasme). Pasma je v zelo kratkem času postala neverjetno popularna in je takšna ostala do danes.
Poleg Velike Britanije, Skandinavije in Amerike, je pasma doživela pravcati boom še na Japonskem, kjer imajo registriranih kar približno 40.000 primerkov. Za takšno priljubljenost se ima pasma zahvaliti, poleg privlačne vzhodnjaške zunanjosti, tudi svojemu nadvse prisrčnemu značaju.
Shih tzu v Evropi
Pri nas se pasma k sreci še ni zelo komercializirala in upam, da bo tako, v korist pasme, tudi ostalo. V Sloveniji imamo trenutno uradno registriranih vsega 85 psov in po ocenah vsaj še enkrat toliko neregistriranih (ti izvirajo iz ilegalnih preprodajalskih logov in iz legel psov z vzrejnimi prepovedmi). Večina slovenskih shih-tzujev izvira s Češke, nekaj pa tudi iz Madžarske. V zadnjih nekaj letih se je kvaliteta doma vzrejenih psov močno dvignila, predvsem po zaslugi uvoza kvalitetnih psov iz Nizozemske (v.h. Martinihaim), Kanade (Fu-Fu), Avstrije (Pao Yu), Velike Britanije (Santosha) in paritev v tujini s plemenjaki dobrih linij (Keytor, v. Peanbruch). Tudi na razstavah vedno pogosteje posegajo po najvišjih naslovih psi slovenskih razstavljalcev in tako mešajo štrene tujcem, ki dolgo niso imeli nobene konkurence. Upati je, da se s popularizacijo pasme ne bo povečal tudi ilegalni uvoz nekvalitetnih psov iz držav vzhodne Evrope, saj bi to pomenilo skorajšnji ponovni padec kvalitete, ki smo jo trudoma izboljšali.
Napake, ki so najpogostejše in na katere morajo biti kupci še posebej pozorni pa so:
– prenežna konstitucija ( 8-tedenski mladič mora tehtati od 1,4 – 2 kg)
– kratka in redka dlaka ( 8-tedenski mladič ima že 3-5 cm dolgo gosto dlako)
– nepravilni škarjasti ugriz ( ta se včasih popravi, vedno pa ne)
– modre barve oči
– predolg nosni koren
Poleg naštetega pa velja posvetiti maksimalno pozornost še dokumentom (ponarejeni, fotokopirani, z roko popravljeni ali sploh nikakršni dokumenti so pogost pojav). Mladički morajo biti tetovitani in številka vpisana v rodovnik mora biti enaka številki v ušesu ali na stegnu, saj le tako lahko nedvoumno potrdimo istovetnost psa in njegovih dokumentov. Seveda je cena prekupčevalskih mladičkov nižja od cene kvalitetnih mladičev domačih rejcev, vendar cena sama ne bi smela biti glavni in edini odločitveni dejavnik pri nakupu.
Darja Skok Lamut