Lhasa apso je kratkonog, dolgodlak pes, katerega prvotna domovina so gosteje poseljeni predeli Tibeta – predvsem okoli večjih središč – Lhase, Leha itd. V Tibetu je apso izraz za psa, ki je po vsem telesu, tudi po glavi poraščen z dolgo, lasem podobno dlako. Apse so Tibetanci od nekdaj vzrejali tako, da so bili čim bolj podobni njihovi predstavi o Sengeju – levjemu psu oziroma snežnemu levu, ki je ena osnovnih mitskih figur lamaizma. Psi velikosti in videza našega lhasa apsa so še danes običajni hišni ljubljenci tibetanskih gospodinjstev. V mnogih malo bolj premožnih tibetanskih družinah živi kar po več apsov, ki so deležni za tamkajšnje življenjske razmere prav neverjetne nege. Ker Tibetanci pasjih in nasploh šamponov nimajo, čistijo dlako svojih psov kar z drobnim peskom. Verujejo namreč, da so psi reinkarnacija menihov, ki so v prejšnjem življenju grešili in zato z njimi ravnajo kot z družinskimi člani. Seveda so Ihasa apsi tudi čuvaji, ki z laježem opozarjajo na prihod tujcev.
Izvor
O nastanku pasme obstajata (vsaj) dve razlagi. Po prvi naj bi današnji lhasa apsi nastali s križanjem večjih apsov, ki so jih vzrejala predvsem nomadska plemena, in ki jih danes poznamo kot tibetanske terierje, ter tibetanskih španjelov, ki so jih vzrejali predvsem v samostanih in palačah. Tej razlagi v prid govori dejstvo, da se občasno v leglu lhasa apsov pojavi mladič s kratko dlako po glavi in nogah ter telesu, ki tudi po nekaterih drugih značilnostih (npr. zajčje šape) zelo spominja na tibetanskega španjela. Po drugi razlagi naj bi bila lhasa apso in tibetanski terier le dve veji iste pasme, s tem da so večje pse uporabljala in vzrejala nomadska plemena, manjši kratkonogi psi pa so živeli kot člani družin po mestih in vaseh. Najmanjše med vsemi pa so najbolj cenili in so jih podarjali svojim verskim poglavarjem. Še danes obstaja v Tibetu le apso – večinoma podoben našemu lhasa apsu, a kar nekaj je tudi psov, ki so višji, z daljšim gobcem in bolj kvadratastega okvira, ki so zelo blizu tibetanskemu terierju. Poleg tega pa naj bi bil lhasa apso eden od prednikov pasme shih tzu, saj sta bila Tibet in Kitajska bolj ali manj povezana vsaj že od sedmega stoletja našega štetja dalje in so bili prav psi eno izmed protokolarnih daril med vladarji obeh držav.
Nastanek pasme
Lhasa apso spada po klasifikaciji FCI med družne pse (IX. skupina FCI) in ožje med tibetanske pasme, kamor uvrščamo še shih-tzuja (kitajskotibetanska pasma), tibetanskega španjela in tibetanskega terierja. Z vsemi temi tremi pasmami je lhasa apso, ne le krajevno, pač pa tudi razvojno tesno povezan. Standard FCI za pasmo lhasa apso je standard angleškega Kennel Cluba, kajti patronat nad njo ima Velika Britanija. Prvi angleški standard je bil leta 1934 povzet po indijskem standardu, nato pa se je nekajkrat spremenil, vendar le v podrobnostih. Toda zadnja, čeprav majhna sprememba standarda je povzročila, da jo je avstralski klub za lhasa apse zavrnil in pri njih ostaja v veljavi predzadnja različica. Avstralci se namreč ne strinjajo z angleško razlago pomena treh novo uporabljenih (seveda angleških) izrazov. To je za nas, ki smo vezani le na prevode standardov, poduk več, da se je prevajanja treba lotiti strokovno in da je zelo sporno prevajanje prevodov npr. prevajanje nemškega prevoda angleškega standarda.
Izvleček iz standarda
Značaj
* Lhasa apso je majhen, aktiven, neustrašen pes skladnega telesa, ki je nekaj daljše od plečne višine. Je samozavesten in zelo bister. Svoji družini je privržen, vendar neodvisen, a nikoli potepuški. Značilna zanje je dokajšnja nezaupljivost do tujcev ter še bolj do tujih psov. Lhasa apsi so večinoma psi močnega značaja, bistri in hitro pripravljeni sodelovati, ne pa brezpogojno ubogati. Zaradi svojega neodvisnega in mnogokrat dominantnega značaja niso najbolj primerni za življenje z večimi psi v “skupnem gospodinjstvu” Lhasa apso se dobro počuti le kot družinski pes in v pesjaku kmalu postane neobvladljiv. Nadvse, in celo bolj kot dolge sprehode, potrebuje ta pes stalno družbo ljudi. Lhasa apsi dolgo živijo, na splošno so trdnega zdravja in običajno ostanejo živahni in aktivni do visoke starosti, torej do 15 ali 16 leta.
* Glava je srednje velika in ponosno nošena. Lobanja je le rahlo obokana ter malo daljša od gobca, ki mora biti močan, raven in top. Stop je dobro izražen. Smrček je črn.
* Oči so temno rjave, ovalne, bistre in izrazite. Uhlja sta povešena in pokrita z dolgo dlako. Tipičen ugriz pri lhasa apsu je kleščast ali rahel predgriz. Škarjast ugriz je netipičen.
* Prednji nogi sta ravni in močnih kosti. Prsni koš je srednje močan, hrbet je raven. Zadnji nogi sta ravni in močnih kosti. Prsni koš je srednje močan, hrbet je raven. Zadnji nogi sta zmerno okoteni in mišičasti. Za lhasa apsa so značilne okrogle, krepke mačje šape.
* Rep je visoko nastavljen, bogato odlakan in nošen v loku čez hrbet.
* Gibanje je odločno, harmonično in brez pretiranega odriva zadnjih nog.
* Dlaka je tipična dvojna – krovna dlaka je dolga in ravna ali skoraj ravna, na otip podobna kozji, podlanka pa je tanka, volnata in srednje obilna. V prvotni domovini – Tibetu – se izpadajoča podlanka obesi na krovno dlako, se preplete in spolsti, tako da je pes obdan v gosto tkan plašč, ki ga varuje pred vetrom, mrazom in pripeko. Tibetanci svoje pse občasno ostrižejo in njihovo dlako uporabijo za izdelavo svojih oblačil. Dovoljene so vse barve in kombinacije barv, razen čokoladne, najpogostejša pa je zlato rjava s črnimi konicami dlak. Lhasa Apso je težak od 5 do 9 kg, plečna višina pa je okoli 25,5 cm.
Splošen videz
Prvi lhasa apsi so prispeli v Evropo in ZDA v začetku 20. stoletja, načrtno vzrejo pa so pričeli najprej Angleži, sredi tridesetih let in tik pred drugo svetovno vojno tudi Američani. Pasma se je že kmalu po drugi svetovni vojni začela širiti po vsem svetu in v mnogih državah sveta je zdaj dobro zastopana in pogosta pasma. Lhasa apso je ena redkih pasem, ki se je v svoji prvotni domovini – Tibetu – ohranila dovolj številčno, pa tudi dovolj čistopasemska, tako da še danes vzreji predvsem v Nemčiji, pa tudi ZDA in drugje, dodajajo nove pse iz Tibeta. V zadnjih dvajsetih letih je potekala načrtna vzreja več smeri oziroma tipov.
* Nemški tip je robustnejši, z vplivi angleške in ameriške vzreje ter dokaj močnim vnosom originalnih apsov iz Ladakha in Nepala. Vzreja ni velika, je pa kvalitetna in vpliva tudi na vzrejo lhasa apsov v drugih državah.
* Angleški tip lhasa apsa temelji delno na stari angleški vzreji – pes je manj močan v telo, pa tudi lobanja je manj obokana in dlaka je večinoma tipična – kozja.
* V Veliki Britaniji je močno zasidran tudi ameriški tip lhasa apsa, ki je posebno priljubljen med sodniki all rounderji.
Lhasa apso v tujini
Prvi Ihasa apsi v ZDA so bili potomci psov, ki jih je takratni dalaj lama podaril svojim ameriškim prijateljem, ki so tik pred drugo svetovno vojno osnovali znamenito linijo Hamilton. Žal je bilo v ameriško vzrejo v petdesetih letih vnešenih nekaj shihtzujev, uvoženih iz Velike Britanije, ki so bili v ZDA pomotoma registrirani kot lhasa apsi. Posledica tega je, da ima danes večina ameriških lhasa apsov kratke glave, precej obokane lobanje, mehkejšo dlako in močan (netipičen) odriv zadnjih nog oz. dolg korak, Poleg tega precejšen del ameriških vzrediteljev vztraja prav pri učvrstitvi in uveljavitvi teh netipičnih lastnosti. Lhasa apso je namreč v ZDA ena izmed pasem, ki so selekcionirane za zmagovanje na razstavah, kar pa s tipičnostjo psa nima veliko ali celo nič skupnega. Iz malega kozjedlakega psa z osebnostjo je Američanom uspelo narediti “čudovitega, labodjevratega, neverjetno dolgodlakega psa, ki uspe s čudovitim (a netipičnim) gibanjem osvojiti prva mesta na velikih razstavah. Tradicionalna, kvalitetna in dolgoletna je vzreja lhasa apsov različnih tipov v skandinavskih deželah. Precej močna, linijsko in tipsko dokaj raznolika je vzreja na Nizozemskem in v Franciji. Vzreja v Češki in v Slovaški ima tudi že skoraj dvajsetletno tradicijo. Žal je ob maloštevilnih kvalitetnih vzrediteljih močno prisotna tudi izključno komercialna vzreja oziroma bolje rečeno razplod lhasa apsov in temu primerna je “kvaliteta”. Avstrijska vzreja z le nekaj vzreditelji je vezana na nemško in češko ter slovaško vzrejo. Madžarska ima med le nekaj vzreditelji tudi take z vrhunskimi psi angleškega porekla in zelo resno zastavljeno vzrejo.
Lhasa Apso pri nas
Kar nekaj Gorenjcev se spominja, da so nekateri naši alpinisti pred leti z odprav v Himalajo prinesli tudi majhne dolgodlake pse. En par je bil leta 1975 vpisan v našo rodovno knjigo (prepis iz indijskega rodovnika) in sicer: Curica, JR La 60001 in Bundas, JR La 60002. Ena psica, ki sta jo dva Slovenca prinesla iz Nepala, pa je bila vključena v vzrejo avstrijskega vzreditelja. Pri nas sta sedaj dve potomki te psice. Slovenska rodovna knjiga tako beleži le nekaj občasnih legel v zadnjih petnajstih letih, resna vzreja lhasa apsov pa je še v povojih. Je pa v zadnjih nekaj letih število lhasa apsov v Sloveniji hitro naraslo zaradi komercialnega uvoza iz Češke in Slovaške. Upamo, da bo nekaj zagnancev na osnovi najboljših psov te populacije ter še nekaj kvalitetnih uvoženih psov postavilo na noge kvalitetno vzrejo te zanimive pasme.
Pri prehrani lhasa apsa je treba upoštevati posebnost, ki je skupna vsem tibetanskim pasmam. Slabše prenašajo preveč mesa v prehrani, zato je priporočljivo, da jim dajemo hrano, ki vsebuje manj kot pol mesa oz. pri popolni pripravljeni hrani, npr. briketih, izbiramo vrste, ki vsebujejo manjši odstotek beljakovin. Ne smemo pa pozabiti na maščobe, ki jih posebej dolgodlake pasme nujno potrebujejo.
Nega dlake lhasa apsa se začne že s privajanjem mladiča na krtačo, kajti najpomembnejše je, da je pes vajen rednega krtačenja. Kasneje, ko ima pes že daljšo dlako, je nega psa, ki krtače ni vajen, lahko prava katastrofa. Dlaka odraslega lhasa apsa potrebuje redno krtačenje s krtačo iz naravnih ščetin, in sicer po plasteh do kože in ne samo “po vrhu”. Odstraniti moramo namreč izpadlo podlanko, ki je ostala med dlako in s tem preprečiti, da bi se dlaka spolstila. Glavnik ( in to tak z redkimi zobmi) uporabljamo le ob koncu krtačenja, in to le za preverjanje, ali so v dlaki še vozli. Seveda je potrebno tudi občasno kopanje s kvalitetnim pasjim ali otroškim šamponom, pri čemer pa kožuha ne smemo drgniti – saj bi se nepopravljivo spolstil. Lhasa apso je lahko zanimiv rahlo vzhodnjaški in dolgodlak družinski pes, lahko pa je tudi razstavni pes – primeren za tiste, ki se z veseljem ukvarjajo z nego dolge dlake. Podatke in pomoč pri negi, vzgoji in nakupu lhasa apsov lahko dobite v Klubu za tibetanske pasme Slovenije (tel.: (061) 212 800, Primož Peer), ki je kot pasemska organizacija zadolžena za pomoč lastnikom in strokovno “obdelavo” tudi te tibetanske pasme.
Primož Peer
Literatura
* A. L. Wynyard: Dogs of Tibet and the history…, Velika Britanija, 1982
* J. Cunliffe: All About The Lhasa Apso, Velika Britanija,1990
* Nichols: The Complete Lhasa Apso, ZDA,1987
* KTR Reporter, Nemcija -1991,1993,1994
* TBI Magazine, Velika Britanija -1992,1993,1994
* OTH Nachrichten, Avstrija -1993,1994
* H. Harrer: Tibetische Hunde, Okv, Avstrija -1993
* LAC Yearbooks, Velika Britanija -1986,1987,1991