Tibetanski mastif je najredkejša priznana tibetanska pasma tako v svetu kot tudi pri nas. In kakšna je danes usoda legendarnih psov Marca Pola izpred 700 let – psov pravljične velikosti, moči in poguma.
Izvor
Tibetanski mastif je danes, kakor se čudno sliši, ponovno nova pasma za zahodni svet – vsaj glede vzreje in poznavanja pasme, saj se je šele pred dobrimi dvajsetimi leti pričela resna vzreja, najprej v ZDA in nato še v Evropi.
Tibetanski mastif je velik, mogočen pes, s srednje dolgo dlako, katerega prvotna domovina so večinoma pašni predeli Tibeta, Nepala, indijskega Kašmira in delno tudi Afganistana. Tibetanci pse te pasme imenujejo do-khyi, kar pomeni priklenjeni pes, a tudi seng-khyi. Izven Tibeta, v Nepalu in Indiji, jim pravijo “bothea” – psi iz Tibeta. Kot tudi druge pse so tibetance od nekdaj vzrejali tako, da so bili čim bolj podobni njihovi predstavi o sengeju – levjemu psu oziroma snežnemu levu, ki je ena osnovnih mitskih figur lamaizma. Od tod tudi za to pasmo tipična mogočna glava in izrazita griva ter čez hrbet zavihan, bogato odlakan rep. Psi, ki bolj ali manj ustrezajo tibetanskemu mastifu, kot ga poznamo v Evropi, so po pripovedih obiskovalcev teh krajev običajno čuvaji samostanov in bogatejših hiš – priklenjeni na debelo verigo in s tipičnim debelim rdečim resastim ovratnikom, spletenim iz jakove dlake, imenovanim kekhor.
Tibetanske mastife v njihovi domovini še vedno vzrejajo na visokogorskih pašnikih, kjer jih nomadski pastirji uporabljajo kot čuvaje čred jakov in ovac ter imetja. Pri vzreji so želeli dobiti predvsem velike, močne pse z močnim instinktom za varovanje in ob že omenjeni želji po podobnosti s sengejem, snežnim levom, je nastal tibetanski mastif, kot ga poznamo danes. Tako kmetje iz nižjih predelov kot tudi plemstvo in samostani so kupovali le posamezne tibetanske mastife, večinoma samce. Poleg tega so te pse pogosto uporabljali kot spremljevalce in čuvaje trgovskih karavan. Žal pa se s kitajsko okupacijo Tibeta ter s hitrimi spremembami življenja v Nepalu (turizem, ceste, …) prvotno življenjsko okolje tibetanskih mastifov hitro krči in izginja in tudi tibetanskih mastifov je vedno manj.
Zanimivo je, da Tibetanci večino samcev kastrirajo že med odraščanjem, tako da še podaljšajo rast psov in prav ti kastrirani velikani so bili po prepričanju današnjih poznavalcev te pasme osnova pripovedi Marca Pola o psih, velikih kot osli in z glasom leva. Pa še tibetanski oslički so bistveno manjši kot naši evropski osli. Prehrana tibetanskih mastifov je v njihovi prvotni domovini podobna prehrani njihovih lastnikov. Večinoma gre za gosto ječmenovo kašo z dodatkom mastnega jakovega mleka in le redko nekaj mesa. Poleg tega so s kastriranjem predvsem preveč agresivnih psov Tibetanci dosegli dvoje – psi so postali bolj umirjeni in tudi svojega (pre)agresivnega značaja niso prenašali naprej.
Nastanek pasme
Večina raziskovalcev se strinja, da izvira tibetanski mastif iz posebne lokalne vrste volka – Canis Lupus Niger, po nekaterih teorijah naj bi bil prav tibetanski mastif izvorna oblika vseh dogovrstnih psov, vendar so mnenja o tem deljena. Mnogi raziskovalci namreč menijo, da obstajata vsaj dve izvorni obliki dogovrstnih psov.
Pasma oziroma bolje rečeno psi, ki jih Tibetanci imenujejo do-khyi, ima že v svoji domovini nekaj različic, odvisno od območja, s katerega izhajajo, saj je standardizacija pasme (kot jo poznamo mi) Tibetancem seveda tuja. Najbolj vidno je odstopanje od molosoidnega tipa, ki je močnejše pri populaciji, živeči južno od Tibeta – v Nepalu in predvsem Indiji. Tudi primerki, ki so bili v zadnjih dvajsetih letih pripeljani v ZDA in Evropo ter njihovi potomci, se precej razlikujejo. Tako lahko vidimo tudi na razstavah pse nežne konstitucije, nežne glave – nekako tipa hovawarta (znani tudi kot bothia tip), pa tudi netipične, čeprav dovolj močne glave, ki včasih spominjajo na glavo novofundlandca, leonberžana in podobno. Po drugi strani je tudi kar nekaj tibetanskih mastifov sicer tipične močne konstitucije, ki pa dosegajo le dobrih 60 cm plečne višine.
Tako je selekcija te pasme pravi izziv za vzreditelja. Poznavalci pasme se strinjajo v ugotovitvi, da doseganje čim večje višine in čim mčnejše konstitucije za vsako ceno ni prava pot, kajti enako pomembni sta tipičnost in skladnost psa. Ali na kratko, velik pes še ni tibetanski mastif. Predvsem nas ne sme zavesti (dokaj problematično) ime mastif, kajti ta pasma je bistveno drugačna od angleškega soimenjaka in je po zunanjem videzu bližje npr. pasmi mastin espanol.
Izvleček iz standarda
Tibetanski mastif (uradno imenovan tudi “do-khyi”, čeprav je za zdaj že bolj znan pod angleško različico imena) spada po klasifikaciji FCI v 2, skupino FCI, v 2. sekcijo – molosoidi, podskupino – 2.2. – gorski tip. Patronat nad to pasmo ima FCI. Prvi angleški standard je bil objavljen leta 1934, nato pa se je nekajkrat spremenil, vendar le v podrobnostih, in sedanji FCI standard je njegov povzetek. Tibetanski mastif je pes skladnega telesa, ki je nekaj daljše od plečne višine.
Značaj
Je samozavesten, uravnovešen velikan. Na svojo družino je, tako kot vsi tibetanski psi, zelo navezan. Je neodvisen, a ne neobvladljiv. Kljub velikosti je ljubezniv in prijazen družinski pes, pripravljen sodelovati, ne pa brezpogojno ubogati. Tibetanski mastif se dobro počuti kot družinski pes, saj potrebuje stalen stik z ljudmi. Njegov mirni videz skriva izredno čuječnost in kadar je treba, reagira neustrašno in hitro. Do tujcev so tibetanski mastifi zadržani in čuječi, a ne izrazito agresivni. Ena izmed posebnosti te pasme je edinstven lajež, zamolkel, rahlo hripav, globok in zelo močan. Azijci ga primerjajo z glasom gonga. In psi te pasme običajno svoj glas tudi uporabljajo.
Splošen videz
Glava je velika in ponosno nošena s široko, srednje dolgo in ne preveč obokano lobanjo. Pokrita je z gosto kratko dlako, ki že na temenu prehaja v, predvsem pri samcih, zelo izrazito grivo. To je ena od značilnosti te pasme in daje glavi tibetanskega mastifa čisto poseben izraz in še poudari mogočnost psa. Stop je dobro izražen. Gobec je srednje dolg, močan, globok, kvadratičen, skoraj top in nikoli koničast. Gornji ustni sta dokaj izraziti, povešeni, a ne predolgi. Velik smrček je črn. Oči so dokaj majhne, temno rjave, ovalne, vstavljene precej globoko in tudi dokaj narazen. Uhlja sta srčasta, povešena, majhna do srednje velika, nastavljena dokaj visoko, nošena ob straneh lobanje in pokrita s kratko dlako.
Tipičen ugriz pri tibetanskem mastifu je kleščast, dovoljen je tudi škarjast, če ne pokvari izraza glave. Prednji nogi sta ravni in zelo močnih kosti. Vrat je srednje dolg, močan in mišičast. Podgrlina je opazna, a ne preizrazita. Prsni koš je močan in globok. Hrbet je raven, širok in mišičast. Križec je skoraj vodoraven. Bogato odlakani rep je tako nasajen visoko in nošen v ohlapnem loku čez hrbet in kaže na še eno podobnost z mnogo manjšim tibetanskim španjelom oziroma na osnovne principe Tibetancev pri selekciji psov. Zadnji nogi sta močni, zmerno okoteni in mišičasti, gledano od zadaj ravni. Za tibetanskega mastifa so značilne močne, sklenjene, skoraj mačje šape. Gibanje je elastično, harmonično in izraža moč psa. Običajno gibanje tibetanskega mastifa je počasen tek.
Dlaka je tipična dvojna – krovna dlaka je trša, ravna, svetleča in srednje dolga, podlanka pa je gosta, kratka in volnata ter rahlo oljnata. Dlaka je daljša in trša na vratu, kjer tvori grivo, na zadnjih nogah pa “hlače”. Dolga, gosta dlaka repa je pogosto rahlo valovita. Dovoljene barve in kombinacije barv so: črna, z ali brez bele lise na prsih, črna s svetlorjavimi ožigi, kovinsko siva, kovinsko siva s svetlimi ožigi. Precej sporna je zlato-rjava barva (predvsem svetli odtenkih), nezaželjeni pa so progasti psi. Na Tajvanu je veliko čokoladnih in rjavo pigmentiranih tibetanskih mastifov, za katere trdijo, da so v Tibetu zelo cenjeni in kar se sklada z večno nerazrešenim vprašanjem rjavo pigmentiranih psov drugih tibetanskih pasem.
Ameriški standard (standard ameriškega kluba za tibetanske mastife, kajti pasme AKC uradno še ni priznal, zaradi še premajhnega števila predstavnikov v ZDA) dovoljuje vse barve. Tibetanski mastif je težak okoli 6O kg, plečna višina pa je za samce nad 65 cm. Psice so nekaj nižje (nad 62 cm). Tibetanski mastifi so na splošno trdnega zdravja in njihova življenjska doba je daljša od večine pasem podobne velikosti, saj navadno presega 10 let.
Tibetanski mastif v zahodnem svetu
Vse od časov Marca Pola so bili posamezni primerki te pasme občasno pripeljani v Evropo in obstaja tudi kar nekaj risb tibetanskih mastifov iz 18. in predvsem 19. stoletja, je pa vprašanje, ali so (vsi) avtorji teh risb risali psa pred seboj ali le legendo. Nekaj več tibetanskih mastifov je bilo pripeljanih v Evropo, predvsem v Veliko Britanijo od srede 19. stoletja dalje. Večinoma so bili namenjeni za darila vladarjem in ti psi so skoraj brez izjeme končali v živalskih vrtovih, saj so bili Angleži trdno preprčani, da njihov značaj ni primeren za kaj drugega, kot je življenje za ogrado. V tridesetih letih tega stoletja je nekaj tibetanskih mastifov ponovno pripeljala v Veliko Britanijo Irma Bailey. Vendar tibetanskih mastifov, pripeljanih v Evropo pred drugo svetovno vojno, med predniki današnje vzreje žal ne najdemo. Zanimivo je, da so tibetanski mastifi edina tibetanska pasma, ki se v Veliki Britaniji ni in ni “prijela” in šele zadnja leta tudi tam beležijo nekaj večje zanimanje za resno vzrejo te pasme. Šele zadnjih 20 let so pričeli načrtno vzrejati in selekcionirati na osnovi psov, ki so jih pripeljali iz Nepala, Butana, Ladakha in Indije – predvsem v ZDA in na Tajvanu. Prav Tajvan je ena izmed novih domovin te pasme – zaradi priljubljenosti in velikega števila kakovostnih predstavnikov. Kar 500 dokhyijev je bilo uvoženih iz Tibeta v zadnjih desetih letih. V Evropi so močne, kakovostne vzreje predvsem na Nizozemskem in v Franciji, sledijo pa Skandinavija (predvsem Finska), Nemčija in Švica. Druge države – Madžarska, Italija, Češka – imajo le posamezne primerke. Pasma se tako v zadnjih letih počasi širi po svetu. Hkrati s širitvijo so ljubitelji in vzreditelji začeli spoznavati nove možnosti uporabe oziroma dejavnosti, za katere so ti psi primerni. Tibetanski mastifi v Švici sodelujejo na tekmah dvovpreg z vozički, na Aljaski pa kot vlečni psi – seveda v obeh primerih ne gre za hitrost, pač pa zmožnost vleke težjih tovorov in seveda vodljivost teh psov. Ob širitvi vzreje so bile kmalu ovržene nekatere legende: na primer, da je tibetanski mastif pasma, ki ne pozna displazije kolkov (pravljica, ki so jo še pred nekaj leti vneto ponavljali – predvsem poznavalci na daleč). Kljub starim pripovedim o ogromnem psu z značajem na robu besnosti, kljub temu, da so ga v Evropi (ne le v Veliki Britaniji, tudi v Nemčiji) prvotno razkazovali kar v živalskih vrtovih, so današnji, v drugačnih razmerah vzrejeni tibetanski mastifi umirjeni in neproblematični psi, seveda za poznavalca, ki ve, da se odraslega psa, težkega do 70 kg, obvlada le s pravilno in pravočasno vzgojo. Tudi obiskovalci Tibeta v zadnjih letih pripovedujejo o tibetanskih mastifih kot čuvajih, (ki so že s svojo pojavo dovolj prepričljivi), a so hkrati psi, ki so navezani na svojo družino.
Tibetanski mastif pri nas
V Slovenijo sta v začetku leta 1996 iz priznanih vzrej Francije oziroma Nemčije prišli prvi dve psički, kasneje se jima je pridružil še samec. Upam, da s tem začenja prve korake tudi slovenska vzreja te zanimive pasme. Tibetanski mastif je lahko tudi za naše ljubitelje velikih psov zanimiv, rahlo vzhodnjaški in še precej prvobiten pes, ki vsaj toliko kot veliko prostora potrebuje življenje v družini. Podatke in pomoč pri negi, vzgoji in nakupu tibetanskih mastifov lahko dobite v Klubu za tibetanske pasme Slovenije, ki je kot pasemska organizacija zadolžena za pomoč lastnikom in strokovno “obdelavo” tudi te tibetanske pasme.
Primož Peer
Literatura:
* A. Rohrer: Tibetan Masttf, ZDA, 1987
* A.L.Wynyard.:Dogs of Tibet and the history. . . , Velika Britanija,1982
* A.L.Wynyard.. gradivo o tibetanskih mastifih
* M. M. Richter: gradivo iz še neobjavljene knjige o tibetanskih mastfih
* KTR Reporter, Nemcija -1990, 1991,1993,1994
* KTR Tibet Mastff Treffen 1994 – gradivo
* TBI Magazine, Velika Britanija -1992,1993,1994
* H. Harrer: Tibetische Hunde, KV, Avstrija. -1993
* Dr Uli Gelbrich: Tibetische Hunderrassen, Nemcija, 1987
* Dog World, ZDA -1992,1993, članki ATMA
* Dog World, Velika Britanija – Crufts Special Issue 1992
* H. Raeber: Enz. d. Hunde Rassen Vol.1, Švica,1994
* H. Nouc: Clanek v Unser Rassenhund,1980