Close

Not a member yet? Register now and get started.

lock and key

Sign in to your account.

Account Login

Forgot your password?

Odgovorno lastništvo

Pravna odgovornost skrbnika/imetnika psa

Zakon o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 98/1999 s spremembami)
Socializacija psa
Drugi odstavek 11. člena določa: “Skrbnik živali mora z ustrezno vzgojo in šolanjem oziroma z drugimi ukrepi zagotoviti, da žival ni nevarna okolici.” Kazen je določena v tretjem odstavku 46. člena, in sicer se z globo od 400 do 800 eurov kaznuje posameznik za prekršek iz prvega odstavka tega člena, torej če ne zagotovi ustrezne vzgoje in šolanja oziroma drugih ukrepov in je zato žival nevarna okolici.
Sprehod s psom na javnem mestu
“Skrbnik psa mora na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu.” določa tretji odstavek 11. člena. Kaj se šteje za javno mesto določa 5. člen v točki 22: “Javno mesto je javni kraj, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja varstvo javnega reda in miru, razen površin, kjer ni oziroma ni pričakovati večjega števila ljudi. Kazen je določena v 46.a členu: “Z globo od 200 do 400 eurov se kaznuje posameznik za prekršek iz prvega odstavka tega člena, to je tisti, ki ne zagotovi fizičnega varstva psa v skladu s tretjim odstavkom 11. člena tega zakona.
Obvladovanje nevarnega psa
V drugem odstavku 12. člena piše: “Skrbniki nevarnih psov morajo zagotoviti fizično varstvo psov na enega izmed naslednjih načinov:

  • da so psi na povodcu in opremljeni z nagobčnikom,
  • da so zaprti v pesjaku ali objektu,
  • da so v ograjenem prostoru z ograjo, visoko najmanj 1,8 m, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom.”

Kaj je nevaren pes piše v triindvajseti točki 5. člena: “Nevaren pes je pes, ki je ugriznil človeka

oziroma žival. Za nevarne pse se ne štejejo:

  • službeni policijski ali vojaški psi, katerih ugriz je posledica izvajanja službene dolžnosti;
  • psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom.”

Razlika je, ali je pes obravnavan kot nevaren pes ali pes nenevaren okolici. Slednji je lahko v mestu na sprehodu brez nagobčnika vendar na povodcu. Če je pes vpisan v register kot nevaren pes, mora biti v mestu z nagobčnikom in na povodcu.

Uradni postopki pri ugrizu psa
Prvi odstavek 26. a člena: “Zdravnik, ki obravnava poškodbo človeka zaradi ugriza psa, mora osebo napotiti v antirabično ambulanto skladno s predpisi, ki urejajo nalezljive bolezni” in nato drugi odstavek: “Antirabična ambulanta mora vnesti podatke o ugrizu psa v centralni register psov, pozvati skrbnika psa, da se s psom zglasi v pristojni veterinarski organizaciji zaradi preveritve suma na steklino in o ugrizu psa” in nato v četrtem odstavku: “Pristojna veterinarska organizacija, ki obravnava poškodbo živali zaradi ugriza psa, mora podatke o ugrizih psov v roku treh delovnih dni vnesti v centralni register psov. O ugrizih psov morajo policija obvestiti veterinarsko organizacijo. ki podatke o ugrizih psov vnese v centralni register psov.”
Zakon o zaščiti živali določa, da je skrbnik živali oseba, ki ima žival v lasti ali oskrbi in odgovarja za ustrezno rejo, ravnanje, oskrbo in prevoz živali ter imetnik objektov za rejo, trženje, prevoz, zakol, nego in prireditve z živalmi. Skrbnik živali odgovarja tudi za delo in ravnanje oskrbovalcev svojih živali ali živali, ki jih ima v oskrbi. Skrbnik živali, ki so zapuščene, je imetnik zavetišča oziroma občina, če ni zagotovila zavetišča.
Skrbnik in lastnik psa (vir:Vurs)
Skrbnik je oseba, ki za psa skrbi. V večini primerov sta lastnik in skrbnik ista oseba. Obstajajo
pa okoliščine, kjer to ni mogoče (npr.: lastnik je pravna oseba). Skrbniki so tudi vsi člani
družine, v kateri pes živi, lastnik pa je samo eden od njih.
Lastnik psa je tista oseba, ki je v Centralnem registru psov navedena kot lastnik. To pomeni,
da odgovarja za ustrezno oskrbo psa, kakor tudi za dejanja tega psa.
Oseba, ki je lastnik psa, mora biti starejša od 16 let. Osebam, mlajšim od 16 let, praviloma
ni dovoljeno podarjati ali prodajati psov. To je dovoljeno le izjemoma, če tako dovolijo starši
oziroma skrbniki mladoletne osebe, v kar morajo pisno privoliti.
Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami), ki ureja civilnopravna razmerja (npr. odgovornost za škodo, ki jo povzroči pes), določa
Odgovornost imetnika živali
158. člen
(1) Za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, je odgovoren njen imetnik.
(2) Za škodo, ki jo povzroči domača žival, je odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.
Imetnik živali je praviloma njen lastnik, torej tisti, ki je kot tak registriran pri Vurs, je pa imetnik lahko tudi vsak tisti, pri katerem je žival v trenutku, ko povzroči škodo (npr. če jo čuva nekdo drug).
Moj zaključek:

Tako Obligacijski zakonik kot Zakon o zaščiti živali ne govorita o lastniku, temveč o imetniku oziroma skrbniku. Se pa predpostavlja, da je to lastnik živali, če ta ne dokaže drugače. Se pravi, da se v vseh primerih najprej obrnejo na tistega, ki je vpisan v Centralnem registru psov.

Pripravila Meta Šket
Pritožba zoper prikrivanje informacij o rodovniških psih v slovenskih zavetiščih, 13.04.2012

Klub za tibetanske pasme

Mivka 30

SI-1000 Ljubljana
SLOVENIA
Europe
phone : +386 31 773 777

Katja Dermol

Poslovna sekretarka KZS /

SKC Business Secretary

Kinoloska zveza Slovenije / Slovenian Kennel Club

Zapoge 3d, SI – 1217 Vodice

Tel.: +386 1 234 0950

Fax.: +386 1 234 0960

katja@kinoloska-zveza.si
Datum 13.4.2012

Zadeva: Pritožba zoper prikrivanje informacij o rodovniških psih v slovenskih zavetiščih

Spoštovani,

KZS je krovna organizacija KTPS. Z velikim odobravanjem smo sprejeli čipiranje vseh mladičev, saj smo prepričani, da je dober nadzor nad pasjo populacijo eden ključnih temeljev vsake načrtne, odgovorne vzreje. Ob uvedbi tega novega načina označevanja smo bili prepričani, da se bodo s tem povečale tudi možnosti sledljivosti izgubljenega ali odtujenega psa, saj bo  lahko KZS  o tem nemudoma obveščena. Po številki čipa se da ugotoviti vzreditelje in jih obvestiti, odgovorni vzreditelji  pa bi za njih lahko takoj poskrbeli.

KTPS že od leta 2005 vodi politiko uvoza landrace (izvornih) tibetanskih terierjev iz matičnega Tibeta. Za razliko od  številnih drugih nacionalnih kinoloških zvez, nam KZS pri tem pomaga in podpira v vseh ozirih. Sodniki se seveda zavedajo njihove cene pri širjenju genske baze in s tem zmanjševanja možnosti za dedne bolezni. Vsi ti psi so veterinarsko in gensko skrbno pregledani in njihova uporaba je načrtovana. Čipiranje pomeni za KTPS sledljivost vzrejnega materiala, potencialno primernega za nadaljnji razvoj pasme.

Pred  časom smo dobili poročilo/pritožbo vzrediteljice, ki redno sodeluje s KTPS glede svoje vzreje. V enem od  slovenskih pasjih zavetišč so prejeli psico njene vzreje, čipirano. Psica  naj bi bila močno zanemarjena in je bila usmrčena, ne da bi prej obvestili vzrediteljico, kar bi  zlahka ugotovili s pomočjo čipa. V istem času je bila  v istem zavetišču posvojena podobna psica, kar je navedlo vzrediteljico, da je dala opraviti DNK test. Psica ni bila v sorodu s psi njene vzreje.

Samo zanemarjanje uporabe razpoložljivega sredstva za označevanje, ki je vsem na voljo, lahko pripelje do take zlorabe. Neodgovorno ni samo ravnanje lastnikov tibetanske terierke, ki niso ravnali kot odgovorni skrbniki, predvsem gre za zanemarjanje dolžnosti vodje zavetišča, ki ni ugotovila identitete živali in sporočila VURS, ta pa naprej KZS.

V KTPS se sprašujemo, čemu je potem namenjeno označevanje s čipom, vodenje evidenc, morebiten nadzor nad zavetišči, sodelovanje med KZS in VURS? Pobiranju denarja za državni proračun, plačevanju zavetiščem za njihovo nestrokovno, neetično delo, vodenju evidenc, ki je samo sebi v namen.

KTPS je drugačnega mnenja. Pričakujemo, da se bo KZS zavzela na VURS, da se vzpostavi normalna pot obveščanja. Veliko je bilo vloženega truda in denarja v osvežitev naše pasme, nimamo odvečnih psov. Taka neodgovorna dejanja pa imajo tudi  uničujoč učinek na dobronamerne vzreditelje, ki se počutijo ogoljufane in prizadete.

Ne nazadnje,  zaradi take malomarnosti prihaja do mučenja živali. Nam ni vseeno, moralo bi biti tudi drugim vpletenim.

Prosimo, da nas o vaših pogovorih z VURS obveščate in nam s svojim zavzemanjem za KTPS stojite ob strani, kot ste vedno delali do sedaj.

Lep pozdrav,

mag. Metoda Mikuž

Predsednica KTPS


Okrogla miza KZS 04.03.2010 in PREDLOGI KTP SLO

Člani UO Kluba za Tibetanske pasme smo se udeležili okrogle mize, ki jo je KZS organizirala 04.03.2010 in naše predloge predhodno poslali v pisni obliki na KZS.

Predlogi KTP Slo

.         Preprečevanje ekscesov, vsako omejevanje mora biti skrbno preučeno

.         KZS naj zbere podatke od dolgoletnih skrbnikov, vzrediteljev, članov kinoloških društev, inštruktorjev in sodnikov, kako lahko pomagamo pri rešitvi tega problema

.         Potrebno je vprašati VURS, kako daleč je v praksi uveljavljeno obvezno čpiranje psov – saj teoreticno bi morala  biti “ilegala” (= nečipirani psi, ki so kasneje zavrženi in se lastnika ne najde), v hudem upadu, a ni tako.

.         obvezno čipiranje VSEH psov že v leglu! Začeti s čipiranjem mačkov (to dela SKK- švedska kinološka zveza): visoka kazen za vsakogar, ki ima mladičke, pa ne poskrbi, da so vsi čipirani in napisani na nove lastnike (dokler jih nimajo, pa na vzreditelja)

.         Čipiranje psov z rodovnikom: opravlja KZS, to delajo vzrejni referenti. KZS vodi register VSEH psov, ki je na razpolago VURS.

.         Psi brez rodovnika: Tukaj je potrebno začeti od začetka: Začeti načrtno popisovati vse pse v gospodinjstvih v Sloveniji, čipirati in plačati licenco. Bolj natančno delo inšpektorjev, ki imajo večja pooblastila kaznovati tiste, ki se ukvarjajo s preprodajo in uvažanjem mladičev. Prepove se dejavnost – postane naj kaznivo dejanje, ne samo prekršek. Podatke se zelo hitro dobi, ker ti ljudje oglašajo preko spleta

.         Zahtevamo, da KZS pojasni, kakšne odnose bomo imeli do VURSa, ki do sedaj ni imela posluha in pripravljenosti upoštevati naše predloge glede, recimo prešolanja nevarnih psov. Prav tako bi želeli  pojasnilo glede izjave direktorice VURSa Vide Čadonič Špelič, ki 19.2.2010  oddaji OMIZJE na RTV Slo izjavila,  da nima nič proti preprodaji in uvažanju mladičev – še več, to dejavnost celo podpira, ker da je del tranzicije in prostega pretoka blaga v EU. To je  izjavila  kot komentar na predlog dr. Zaninoviča, da se to dejavnost prepove in kaznuje. Mislimo, da mora biti ena glavnih dejavnosti in prizadevanj nas vseh, da se to kaznuje in prepreči. Mislimo, da EU zakododaja ne dovoljuje mučenja živali.

.         Uvedba “živalske policije”, ki zaseže živali, če se prijavi mučenje.

.          Eden od načinov preprečevanja ekscesov je vsekakor (obvezno?) izobraževanje skrbnikov in njihovih psov

.         Obvezno šolanje lastnikov psov preko KZS. V Sloveniji morajo obstajajti samo inštruktorji z licenco. KZS, VURS, ima pravico nadzorovati samozvane inštruktoje, “šolanje” prekiniti in jih prijaviti policiji zaradi mučenja živali.

.         KZS se mora obvezati, da bo odprla vsaj na vsakih 30 km eno priznano šolo.

.         UREDITEV PARKOV ZA SPREHAJANJE PSOV – ograjenih, lepo urejenih, varnih, kamor hudi psi ne smejo brez povodca (in nagobčnika)

.         PREIZKUS LASTNIKOV, če so sposobni imeti in obvladovati psa (neke vrste izpit, ki je lahko tudi zajet v obveznem šolanju vseh psov v urbanem okolju), za velikega psa (od . . . cm ali . . . kg dalje), pa še – preizkus, če je sposoben svojega psa zadržati, če bi ta hotel nekam zdrveti.

.         ODGOVORNOST!!! Ki je pri nas na zelo nizkem nivoju. Pa ne v takem smislu, da lastnik psa napadalca plača veterinarja za oskrbo poškodovanega, ampak kazen, ker ti je pes ušel izpod kontrole in obvezno šolanje obeh – lastnika in psa.

.         Nočemo biti najlažje dosegljiva “prijavljena” populacija s čipiranimi, cepljenimi, oskrbovanimi psi tarča  negativne gonje (ki je nismo povzročili !!!), in se restrikcij nove zakonodaje, ki bo padla samo po nas, ob tem ko ostala populacija (na obeh straneh spektra – ilegalni in priviligirani) in delala kot sedaj- izven zakonov.