Tibetanski španjeli so, stoletje po prvem obisku v Evropi, prispeli tudi v Slovenijo. Ime pasme pove, da izvirajo iz Tibeta, že ime španjel pa hitro zavede, saj je psiček drugim španjelom podoben le po velikosti. Tibetanski španjeli so ena najbolj priljubljenih pasem v Skandinaviji – na Švedskem, Finskem, Norveškem – v državah torej, kjer je kinologija zelo razvita in kjer je velika večina pasje populacije rodovniška. Severnjake sta torej značaj in videz tibetanskih španjelov očarala.
Videz tibetanskega španjela večina ljubiteljev psov pravilno napoti na pekinčana. In res, večina raziskovalcev razvoja pasem ugotavlja, da imata tibetanski španjel in pekinčan istega prednika. Vendar se je tibetanski španjel razvijal v drugo smer in tako imamo danes psička, ki je majhen, a zelo okreten, z lepo srednje dolgo dlako, z glavo rahlo orientalskega videza, z močnim gobčkom, ki pa ni potlačen in ne ovira dihanja.
Pri tibetanskih španjelih so dovoljene vse barve, najobičajnejši so različni odtenki zlato rjave, zelo priljubljeni pa so tudi beli psi s simetričnimi lisami na glavi in trupu. Najredkejša je črna ali črna z zlato rjavimi ožigi.
Brez dvoma pa je Skandinavce očaral predvsem značaj tibetanskih španjelov. Po naravi so živahni in igrivi, kar pokažejo na sprehodih, izletih ali na domačem vrtu. V stanovanju pa so mirni psički, ki lajajo malo in nikoli brez razloga. So sicer čuvaji, vendar to v njihovi domovini Tibetu pomeni, da budno opazujejo okolico in opozarjajo na prihod tujcev s kratkim laježem. Kakršnakoli agresivnost je zelo netipična in nezaželjena. Tibetanski španjeli ostanejo aktivni, igrivi in brez običajnih znamenj staranja praktično do konca svojega življena, ki je tudi nadpovprečno dolgo – običajno 15 let in več. Tako ni nič izjemnega, da na razstavah sodeluje kar nekaj 10- do 12- letnih veteranov, ki se od mlajših ločijo le po belih dlakah na gobčku.
Tibetanski španjeli so tudi močne osebnosti, vendar niso trmasti. Z veseljem sodelujejo, če jih znamo motivirati, vsako podrejanje pa jim je tuje. Ne bodo sedli na ukaz, vendar ni nevarnosti, da bi na sprehodu odšli po svoje, kajti njihov “lastnik” je njihova last in ga stalno nadzirajo, da jim ne pobegne. Zanimivo je, da so vodje krdela (alfa živali) pri tej pasmi skoraj brez izjeme psice. To dokazujejo tudi tako, da med uriniranjem dvigujejo nogo. Pri prvem paru v Sloveniji je zgoraj omenjena porazdelitev vlog zelo izrazita. Psička je v nekaj dneh po prihodu vzpostavila svoj red v domačem (pasjem) krdelu. Komaj dvomesečna je v tednu dni prepričala odraslega bernskega planšarskega psa, da ji je poslej podrejen.
Značaj tibetanskega španjela opisujejo lastniki tudi kot pasje-mačje-opičji. V deželah, kjer je pasma razširjena, so zelo priljubljeni družinski psi, ki so popolnoma neproblematični tudi v otroški družbi. Lovskega nagona pri tej pasmi ni opaziti, domača mačka je le družabnik pri igri in spanju, druge živali pa si ogledajo z velikim zanimanjem. Nekaj stoletij življenja s človekom je ustvarilo psa, ki res ustreza nazivu “mali družni pes”, kot je tudi oznaka pasemske skupine, v katero spada. Pesjak je za tibetanskega španjela torej neprimerno domovanje.
Zgodovina in razvoj pasme
Tibetanski španjeli so se, kot vse tibetanske pasme, razvijali na stoletja izoliranem področju, ki je imelo le občasne stike s Kitajsko. Tako so male tibetanske pasme pomembne tudi pri razvoju kitajskih pasem, kajti najboljše primerke psov so Tibetanci podarili vladarjem Kitajske, ki so bili občasno tudi njihovi vladarji. Tibetanski španjel, pekinčan in japonski Chin imajo tako skupne prednike. Prve tibetanske španjele so pripeljali v Evropo Angleži proti koncu 19. stoletja. Z vzrejo pa so začeli šele v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je dr. A. Greig pripeljala v Anglijo nekaj psov te pasme. Žal je le en samec preživel drugo svetovno vojno in predstavlja vez s predvojno vzrejo. V petdesetih letih se je vzreja ponovno začela s psi, ki so jih Angleži in kasneje Američani pripeljali iz Tibeta ter Nepala. Medtem ko sta bila pekinčan in tibetanski španjel v začetku 20. stoletja že zelo podobna, sta se pasmi kasneje razvijali v različnih smereh in tibetanski španjel je ostal zelo podoben svojim prednikom. Angleži in Skandinavci so v nekaj desetletjih pasmo izenačili, psi so dobili za spoznanje bolj tope in blazinaste gobčke, drugih sprememb pa pasma ni doživela.
Kratek opis
Tibetanski španjel je majhen, vendar čvrsto grajen pes, s plečno višino okoli 25 centimetrov ter težo okoli 6 kilogramov. Telo ima nekaj daljše od plečne višine, prsni koš precej globok, sprednji nogi sta rahlo lokasti, zadnji pa zmerno okoteni in gledano od zadaj ravni. Tibetanski španjel ima rep v loku zavihan čez hrbet, vendar ga med mirovanjem velikokrat spusti. Najizrazitejša je vsekakor glava, ki mora biti nošena ponosno, visoko. V primerjavi s telesom glava ni velika, lobanjski del je zmerno obokan, stop je precej izrazit, gobček pa je top in blazinast. Značilna je predgrizavost, ki daje za pasmo značilno obliko gobca. Uhlja sta nastavljena precej visoko. Oči so srednje velike in ovalne. Za razliko od drugih tibetanskih pasem so za španjela značilne zajčje šape. Dlaka je po telesu srednje dolga, svilnata, s srednje obilno podlanko, daljša pa je na šapah, zadnji strani nog, na uhljih ter repu. Nega dlake ni problematična, saj se ne vozla, tako da zadostuje le dovolj redno krtačenje ter le občasno kopanje. Tudi prehrana tibetanskih španjelov ni zahtevna, ne prenesejo pa preveč mesa v svoji prehrani, kar je posledica življenjskih razmer v njihovi prvotni domovini Tibetu, kjer je meso zelo redko na jedilniku ljudi, kaj šele psov. Kot vse tibetanske pasme spadajo tudi tibetanski španjeli pod okrilje Kluba za tibetanske pasme, ki omogoča lastnikom (tudi bodočim) in ljubiteljem teh pasem, da izvedo kar največ o svojih ljubljenčkih, si izmenjujejo izkušnje, izposojajo literaturo ter se občasno srečujejo na eni izmed “tibetanskih” jas.
Primož Peer